O hišnem imenu pr' Žulc

Izvor našega hišnega imena sega daleč v preteklost, njegov točen čas nastanka pa ni znan. Zgodba o imenu se je prenašala iz roda v rod in tako ostala del naše družinske dediščine. Kmetija se že od nekdaj nahaja na sredini vasi, ob cerkvi. Takrat se je pri nas reklo pr' Kodrč na Vas. Na Srednji Beli pa je obstajala še ena kmetija z imenom pr' Kodrč na Tratah. Na tej kmetiji so izdelovali čevlje, ki jih je bilo treba prevažati in prodajati tudi daleč v mesta, celo na Štajersko. Eden od naših prednikov iz kmetije pr' Kodrč na Vas je bil tisti, ki je opravljal delo prevoznika in prodajalca. Njegova potovanja so bila naporna, saj se je pogosto domov vračal z ožuljenimi nogami. Nekega dne je sosed Ahec predlagal, da bi se zaradi tega pri nas lahko reklo pr' Žulc, saj bi se tako razlikovali od druge kmetije pr' Kodrč. Ime se je hitro prijelo med vaščani in postalo naš prepoznavni znak, ki se je ohranil vse do danes.

O zgodovini kmetije

Na klopi pred hišo star oča sedi,

v poletni vročini si greje kosti.

Ko pipo prižiga, nasmehne se kdaj,

spomin se mu vrača nazaj. 

Tako kot v pesmi Ej, oča, povejte, naš ata Tone in mama Anica z nasmehom obujata spomine iz mladosti, odraščanja, rada se spominjata, kako je včasih bilo, kako se je živelo, delalo, praznovalo.  Ob nedeljskih kosilih, ob goveji župi, pa te spomine in zgodbe rada prenašata iz roda v rod na mlajše generacije.  

Spomini jima segajo dva rodova nazaj, ko sta bila gospodar in gospodarica Matevž in Katra. Takrat je bila to še majhna kmetija, hiše kjer stanujemo danes še ni bilo. Imela sta malo živine, Matevž pa je kruh služil tudi kot trgovec z lesom. Dokupila sta tudi nekaj zemlje in že v tistem času želela kmetijo preseliti izven vasi, da bi se lažje in neovirano razvijala. Načrte jima je prekrižala prva svetovna vojna iz katere se je Matevž vrnil kot invalid. Kasneje ga je napadel tudi potepuški pes. Po tej izkušnji je Matevž začel jecljati. Vse to je terjalo svoj davek na Matevževo zdravje. Umrl je še preden sta lahko s Katro izpeljala načrte o selitvi kmetije. Po njegovi smrti so bili napori za selitev kmetije opuščeni, tako se kmetija še danes nahaja, kjer se je nahajala več kot 100 let nazaj.

Vajeti sta nato prevzela Anton in Francka, ki sta poskrbela tudi za nekaj pisnega izročila. Anton je vestno pisal dnevnike, ki nam mlajšim generacijam ponujajo lep pogled v vsakdan tistega časa. Leta 1924 sta zgradila hišo, v kateri živimo še danes. Imela sta konja, nekaj krav in svinj. Prav tako kot njegov oče, se je tudi Anton bavil z lesom. Bil je tudi župan, zato je moral v času vojne pobegniti v Celovec. Po vojni se je vrnil nazaj, kjer sta s Francko nadaljevala s kmetovanjem.

Kmetijo sta nato prevzela ata Tone in mama Anica.  Ukvarjala sta se z živinorejo predvsem z govedom. Sprva bolj z molznicami, kasneje pa tudi z biki pitanci.  Prvi traktor sta kupila že pred letom 1975. Leta 1976 sta zgradila nov hlev za živino.  Nad hlev so kasneje namestili sušilno napravo za seno. Veliko so ukvarjali tudi z gozdarstvom in lesom, ki so ga veliko potrebovali za izgradnjo drugih objektov na kmetiji. 

V 90-ih letih se je s kmetijstvom začel aktivno ukvarjati oče Marjan. Nekaj let je poleg goveda redil tudi drobnico, vendar je bila ta zaradi takratne slabe odkupne cene jagnjetine opuščena. Leta 2000 sta  z ženo Mirando začela s preusmerjanjem kmetije v poljedelstvo.  Že v prvih letih sta ugotovila potrebo po lastnem žitnem kombajnu, sušilnici za žito, močnejšem traktorju in večjih priključkih, za obdelavo njiv. Z nabavljenimi stroji sta izvajala vrsto strojnih uslug. Leta 2012 pa sta se začeli ukvarjati tudi z mlinarstvom in luščenjem pire, s čimer sta začrtala novo poglavje razvoja kmetije.

Danes zgodbe prednikov živijo naprej v delu, ki ga nadaljujemo s spoštovanjem do tradicije in z vizijo prihodnosti. 

Galerija